GOVORITI Z ROKAMI IN SLIŠATI Z OČMI
Znakovni jezik - govorica gluhih

Komunikacija ali sporazumevanje je izmenjava informacij. Če prikličemo v spomin komunikacijo v vsakdanjem življenju, hitro ugotovimo, da se ljudje sporazumevamo na različne načine in na različnih ravneh. Največ uporabljamo govorni jezik, toda prenašanje informacij je veliko več kot samo izgovarjanje besed - sestavljajo ga še mimika in drugi gibi telesa, tudi znaki in simboli.


Mahanje z roko v znak pozdrava, preteče žuganje s kazalcem, palec, obrnjen navzgor, so samo nekateri primeri. Človek uporablja kretnje, znake, simbole, pomožne gibe rok in vsega telesa, da se izrazi bolje, natančneje. Ali bi komu lahko razložili, kako se zavežejo vezalke, in pri tem sedeli na rokah? Si predstavljate, da komu razložite, kaj so spiralne stopnice, pri tem pa imate roke v žepih? Ste že videli borzne posrednike, kako se sporazumevajo v prepolni dvorani?
Te znane primere iz vsakdanjika sprejemamo kot nekaj normalnega. Toda ste kdaj videli osebi, ki se pogovarjata v znakovnem jeziku? Morda ste na televiziji videli tolmača za gluhe in naglušne osebe? So se vam nekateri znaki in gibi rok zdeli razumljivi, ste celo pomislili, da gre za nekakšno pantomimo? Znakovni jezik sicer ni pantomima, čeprav ji je v nekaterih pogledih podoben.

Predsodki

Znakovni jezik je jezik, sestavljen iz gibov rok in telesa, izrazov obraza, ročne abecede in znakov, ki ima lastno slovnico in sintakso. Strokovni krogi ga priznavajo kot enakovrednega govornemu jeziku, med ljudmi pa še vedno velja, da je znakovni jezik manjvreden govornemu in da ne zadošča za dobro komunikacijo. Takšno zmotno mnenje pogosto temelji na predsodkih.

Kretnja = beseda

Univerzalni znakovni jezik ne obstaja, saj se vsak znakovni jezik razlikuje od drugih, podobno kot so različni govorni jeziki. Slovenski znakovni jezik je jezik manjšine v Sloveniji in se razlikuje od knjižnega jezika tako, kot se med seboj razlikujejo svetovni jeziki: po besedišču, slovnici in pomenoslovju. V znakovnem jeziku predstavljajo kretnje to, kar so pri govornem izražanju besede.O zgodovini slovenskega znakovnega jezika vemo bolj malo, znano pa je, da so se v skupnem kulturnem prostoru šolali slovenski in avstrijski gluhi. Ker sta bila slovenski in nemški jezik že takrat kontaktna jezika, še zdaj pri obeh najdemo nekatere podobne kretnje.

Oblike znakovnega jezika

Kretnje so lahko naravne in so v številnih jezikih podobne in dogovorjene. Primer naravne kretnje za žensko je denimo prijem z roko za ušesno mečico, kar simbolizira nošenje uhana.
V Sloveniji obstajata dve obliki znakovnega jezika:
1. Slovenski znakovni jezik je znakovni jezik gluhih ali pogovorni jezik gluhih s povsem svojimi slovničnimi pravili, ki niso enaka pravilom slovenskega jezika.
2. Znakovno podprt slovenski jezik (Sign Supported Speech ali Signing Exact Slovene), je način komuniciranja, pri katerem znakovni jezik dopolnjujejo s kretnjami in gre torej za dobesedno prevajanje slovenskega jezika z besediščem slovenskega znakovnega jezika. Ta oblika je veliko v rabi v javnih situacijah (televizija, javni shodi in prireditve).

Sodni postopki

Drugi primer uporabe znakovnega jezika v javni rabi so sodni postopki. V Sloveniji delujeta dva sodno zaprisežena sodna tolmača za znakovni jezik. Po njunem pripovedovanju je prav v teh zadevah potrebna največja prilagoditev tolmača uporabniku, pri čemer igra pomembno vlogo izobrazba gluhe osebe.

Izobraževanje za gluhe

Izobraževanje je za gluhe, ki se zaradi komunikacijske oviranosti srečujejo s številnimi težavami pri zaposlovanju, še toliko pomembnejše. Strokovnjaki so ugotovili, da se otroci, ki so že od zgodnje mladosti izpostavljeni različnim jezikovnim sistemom, pri učenju govora veliko uspešnejši. V Sloveniji model dvojezičnega izobraževanja gluhih, pri katerem uporabljajo dva povsem samostojna jezikovna sistema, za zdaj poteka šele v projektni obliki.

Vsi znakovni jeziki temeljijo na osnovnih prvinah, ki so:
- kretnje (znaki),
- mimika obraza,
- gestura zgornjega dela telesa (ameriški izraz za pantomimo),
- artikulacija in
- prstna abeceda. Znaki (kretnje) se v posameznih jezikih razlikujejo glede na izvor.

Simultana metoda

Vzporedno uporabo znakovnega jezika pri komuniciranju z učenci ali pri branju besedila v slovenskem knjižnem jeziku imenujejo simultana metoda (v surdopedagogiki je to metoda del totalne komunikacije). Ker kot načelo učenja upošteva slovenski knjižni jezik, torej ne moremo govoriti o sporazumevanju v slovenskem znakovnem jeziku, ki ga v večini uporabljajo slovenski gluhi. Simultano metodo v zadnjih desetih letih veliko uporabljajo v specializiranih ustanovah ter pri sporočanju informacij gluhim v javnosti (televizijske oddaje, javne prireditve). Toda ker številni člani gluhe skupnosti slovenščine ne obvladajo dovolj dobro, je sporočilnost takšnega sporazumevanja manjša. Zato bi morali težiti k zbornemu znakovnemu jeziku, ki bi se razlikoval od pogovornega znakovnega jezika, ugotavlja Bojana Globačnik iz vladnega urada za invalide in bolnike.

Pomanjkljiva standardizacija

Slabost slovenskega znakovnega jezika je predvsem pomanjkljiva standardizacija. Tako je njegovo področje zoženo predvsem na izpolnjevanje socialnih potreb, medtem ko ga veliko manj uporabljajo v procesu izobraževanja. K standardizaciji v Sloveniji veliko prispevajo televizijske oddaje gluhih, ki jih vodijo gluhi sami. Za razvitejše evropske države in ZDA velja, da so uporabniki znakovnega jezika vešči tudi pisnega koda v enem ali dveh glasovnih jezikih. Švedski sistem šolanja gluhih temelji na zgodnjem učenju jezika skozi dvojezično izobraževanje. Na potrebo po sistematičnem razvoju znakovnega jezika najglasneje opozarjajo na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in v Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije. V sodelovanju z Ministrstvom RS za šolstvo, znanost in šport uvajajo znakovni jezik kot izbirni predmet pri izobraževanju gluhih. Na državni ravni so ustanovili Strokovni svet za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki pripravlja področne zakonodaje glede uveljavljanja znakovnega jezika, spremlja izobraževanje in usposabljanje tolmačev ter razvoj in uporabo znakovnega jezika v izobraževalnih programih in ustanovah.