Šolska revija R5

- spletna in tiskana podoba

- povezovalna tema: KNJIGA

- oblike / besedilne vrste: intervju, poročilo, razmišljanje, poezija, prozni sestavki, zgodbe, anekdote ...

- Stalne rubrike:
• Rolanje na šoli (humor)
• Razmišljamo (eseji, prosto razmišljanje ...)
• Modni kotiček
• Grafični kotiček
• Oblikujemo uporabne predmete
• Likovno snovanje
• Okoljske vsebine
• Glasba in ples (intervjuji z glasbenimi skupinami ...)
• Šport na SŠOF (npr. igranje »hekija« ...)
• Gledališče in igra (šolska impro liga ...)
• Oblikovanje na splošno (zgodovina oblikovanja ...)
• Fotografski dosežki in razstave
• Strokovne ekskurzije, šola v naravi, OIV
• Priložnostne rubrike + zaželjene novosti
• Strip, križanka

- Mentorji:
• Peter Peterka (splošno)
• Boštjan Avguštin (šport)
• Apolonija Simon (likovnost)
• Saša Vitežnik (grafika + oblikovanje v celoti)
• Anton Starc (umetnostna zgodovina, ekskurzije)
• Jože Bitenc (fotografija)
• Urban Kržan (matematika in naravoslovje)
• Matilda Lavrič (izpovedovanje v tujih jezikih)

- Način oddaje besedil: elektronska oblika (CD ali disketa); upoštevati je potrebno splošne napotke pri pripravi gradiv

- PLAN:
• NOVEMBER – oddaja člankov
• DECEMBER – pregledovanje in lektoriranje besedil
• JANUAR, FEBRUAR – oblikovanje
• MAREC – izid

Osnovni napotki pri pripravi gradiv


Besedilo

Avtorji običajno pišejo besedila v Wordu. Pri tem pa velikokrat povzročijo oblikovalcu dodatno delo.

Nekaj nasvetov in opozoril:

Odstavkov NE začenjamo s presledki. Umik za odstavek določimo kot indent v stilu.
Za tiste, ki ne vedo, kako: v formatting palete so prikazani stili, ko gremo z miško čez ime stila, se pojavi puščica, kliknemo nanjo in nato na modify style; odpre se osnovno okno, kliknemo na format (levo spodaj) in izberemo paragraph, tu določimo pod naslovom indentation levi ali desni umik od margine, običajno ga ni, za odstavke pa kliknemo na special in izberemo first line, v sosednjem okvirčku pa določimo velikost umika. Komplicirano, ne? V PageMakerju in InDesignu so stvari bolj preproste in profesionalne obenem.

Enter uporabimo le takrat, ko bo tudi v končni obliki naslednje besedilo v novi vrsti. Zato si v Wordu določimo primerne delovne margine, da bo preskok v novo vrsto samodejen, brez uporabe entra. - Med odstavki večkrat želimo presledek zaradi boljše preglednosti. Presledek določimo v stilu in ne z dvema entroma! Vse to mora oblikovalec potem metati ven!!! Dva entra lahko uporabljate v dopisih ali dokumentih, ki bodo ostali v Wordu, revije ali časopisa pa v Wordu ne moremo oblikovati.
Za tiste, ki ne vedo, kako: enako kot za indent, le da v oknu paragraph nastavimo razmak pod naslovom spacing. Za naslove in podnaslove določimo umik before in after, za razmak med odstavki ali alinejami pa le after.

Nevarno je uporabljati delilnike besedil. Rajši uporabljajte levo naslonilo brez delilnika.

Slikovnega gradiva ne vežemo na besedilo, ker ga bo morda potrebno prestaviti. Biti mora neodvisno. Nujna pa je informacija, katero gradivo je potrebno vstaviti (ime datoteke). Najlažje je, da se to označi na printu (ročno in poudari z markerjem). Če je označeno v besedilu, lahko oznaka pomotoma ostane v besedilu.

Zelo pomembna je uporaba stilov. To bi morali obvladati vsi avtorji. Potrebno je poimenovati stil in določiti osnovne delovne parametre, ki jih potrebujete pri pisanju. Vse to bo oblikovalec potem spremenil. Poimenovati je potrebno več stilov: za naslove in za tekoče besedilo (osnovno - normal. Če je besedilo določeno s stili, se izognemo dolgim uram korektur in ročnega označevanja. Ne le oblikovalec, tudi avtor prihrani čas.
Kar želimo, da bo napisano z VERZALKAMI (“velikimi tiskanimi”), napišemo tako! Velja za naslove in dele besedil.
Kar želimo, da bo povdarjeno s krepkimi črkami (bold), povdarimo že ob pisanju. Enako velja za kurzivno poudarjene besede (nagnjene - italic) ali oboje hkrati (bold italic). To velja za posamezne besede ali dele besedil, za naslove pa ni potrebno, ker bo oblikovalec naslove posebej določal.
Za svoje delo določimo take značilnosti stilov, da najlažje delamo, vse se lahko kasneje spremeni.


Slikovno gradivo

Slikovno gradivo mora biti kvalitetno. Izbiramo in pripravimo ga glede na to. Nekaterih virov ne moremo uporabiti zaradi slabe kvalitete. Slikovnega gradiva nikoli ne vnašamo v besedilo, vedno ga shranimo posebej. Vsako sliko kot posebno datoteko.

Skeniranje
Skeniranje tiskanih virov je lahko problematično zaradi rastrov. Skeniranje iz tiskanih virov in spet tisk pomeni rastriranje rastra! Vsaka slika je tiskana rastersko. Pomembna je resolucija (dpi), tiski pa se razlikujejo tudi glede na linijski raster (lpi - lines per inch). Najnižjo vrednost lpi uporabljajo pri tisku časopisov, najvišjo pri monografijah.
Pomembna je velikost originala in željena velikost za uporabo. Skeniramo zmeraj 1:1. Najboljše je tudi za tisk ohraniti enako velikost. Povečava je primerna do 20% pri dobri resoluciji. Tudi pri pomanjšavi se lahko pojavijo problemi. Običajno je to efekt moire.
Kadar skeniramo originale (npr. izdelke dijakov, analogne fotografije) podvajanja rastrov seveda ne bo. Resolucijo izberemo pri skeniranju. Resolucija 72 dpi je primerna za internet, v tisku pa je to za rastersko sliko premalo kvalitetno. Vendar z resolucijo ni potrebno pretiravati, 300 dpi bo zadoščalo, 600 je zaželjeno, razen pri skeniranju črtnih risb (načrtov, shem, grafov ipd), kjer naj bo resolucija min. 800 dpi, priporočljivo pa je 1200 dpi!
Najbolj primeren e-zapis za slikovno gradivo je tiff. Izberemo ga že pri skeniranju! Tudi format programa photoshop (psd) je sprejemljiv, čeprav slabši. Če tiff spremenimo v jpg, bomo kvaliteto poslabšali. Če jpg zapis spremenimo v tiff, kvalitete ne bomo izboljšali! Jpg je še sprejemljiv, če boljšega nimamo, če je kvaliteten (dimenzije in resolucija).
Barve pri skeniranju nastavimo na RGB model, oblikovalec ga bo spremenil v CMYK. Morda bomo skene potrebovali tudi za e-gradiva, ki uporabljajo RGB model!

Shranjujemo v najboljši kvaliteti, ki jo imamo, oblikovalec se bo odločil za pretvorbo na nižjo, če bo to potrebno.

Klasične fotografije
Klasične (analogne) fotografije lahko kvalitetno skeniramo. Nimajo tiskarskega rastra. Lahko jih obdelamo v Photoshopu, retuširamo,... Vendar le, če te posege potrebujemo, sicer naj ostane original! Pri skeniranju pazimo na resolucijo!

Diapozitivi
Diapozitiv je še zmeraj najbolj kvaliteten vir slike. Skeniran mora biti na zelo kvalitetnem skenerju, sicer je lahko slabši od drugih virov! Za tisk nikoli ne skeniramo diapozitivov na običajnih skenerjih (razen za delovno verzijo), tudi če ima skener presvetlitev za diapozitive. Najboljše je, da jih skenirajo v reprostudiu! Zato besedilu priložimo diapozitiv, ki pa mora biti kasneje vrnjen.

Digitalne fotografije
Kvalitetni digitalni fotoaparati imajo možnost zapisa v več formatih. Originalen format je RAW, ki je najkvalitetnejši. Oblikovalec ga bo pretvoril v tiff. Če ga pretvorimo sami, naj bo to zmeraj tiff. Fotoaparat lahko že sam shranjuje v tiff formatu, kar je primerno za uporabo. Slabše je, če je fotoaparat nastavljen na shranjevanje v jpg formatu, pri tem smo kvaliteto že precej znižali. Seveda sta raw in tiff precej bolj “požrešna” glede spomina, vendar je kvaliteta za tisk zelo pomembna.
Na kvaliteto vpliva ločljivost, novejši digitalni fotoaparati imajo zmogljivost preko 12 mio točk, ne upam si zapisati najvišje vrednosti, ker jo lahko jutri preseže nov izdelek. Za uporabo v tisku so primerni fotoaparati od 5 mio točk navzgor, vendar je marsikaj odvisno od končne velikosti slike. Za majhne slike (v velikosti znamke) lahko zadošča tudi 3 mio. Nižja vrednost ločljivosti in slabši format zapisa (jpg) pa bosta v kombinaciji zelo znižala kvaliteto! Seveda pri fotoaparatih na kvaliteto slike vpliva tudi optika idr.
Uporaba digitalnega zooma je popolnoma brez koristi, kvaliteta je taka, kot bi sliko povečali in izrezali računalniško. Namenjen je tistim, ki slik ne obdelujejo. Rajši zajamemo v objektiv več in izrežemo del v Photoshopu. Pri uporabi digitalnega fotoaparata uporabimo le optični zoom.

Internet
Na internetu je veliko slik slabe kvalitete. Najdemo pa lahko tudi zelo kvalitetne. Vedno je potrebno preveriti velikost, resolucijo in format zapisa (tiff ali jpg, ne pa gif). Nikakor jih ni dobro povečati! Vprašanje, ki se mu ne moremo izogniti, je pravica do uporabe tako pridobljenih gradiv.

Risbe in načrti
Ročne risbe skeniramo in shranimo v tiff zapisu. Vektorske risbe izdelamo s programi za vektorsko risanje (npr. Illustrator, Corel), jih pustimo v originalnem formatu, oziroma shranimo kot ai. Paziti moramo, da napise spremenimo v krivulje, ali priložimo uporabljene fonte!


Drugi viri
Ne uporabljamo slikovnega gradiva iz PowerPointa! Prav tako ne posnetkov z mobitelom, ali iz videoposnetkov!

Izrez slike
Avtor ve, kateri del slike je pomemben, zato jo velikokrat obreže. Oblikovalcu pa morda ne bo po volji format. Kadar želi uskladiti sosednje slike, pa ima vsaka drugačna razmerja, bo imel težave, pa tudi ko želi poravnati velikost besedila in slike.
Primer: oblikovalec bi želel, da so slike kvadratne, avtor pa je pripravil pravokotne, z različnimi razmerji stranic. če so že obrezane do skrajne meje, jih dodatno obrezati ne more, torej ni možnosti, da bi poenotil format. Ne preostane nič drugega, kot oblikovalski pristop “sproščenega metanja” slik na stran.
Da bo oblikovalec lahko ustvaril nek red v skladu z estetskimi načeli, potrebuje možnost sliko obrezati glede na layout strani. Zato slik ne režemo do skrajnosti. Najboljše bi bilo pustiti sliko neobrezano, na izpisu (printu) slikovnega gradiva pa ročno začrtati nujni del slike. To bo informacija za oblikovalca, da ne bo odrezal pomembnega dela slike. Če bo zaradi estetike potreboval tudi nepomebni del bo sliko drugače obrezal. Odstopanja naj bi bila čim manjša, vendar do poenotenja včasih manjka zelo malo. Vsekakor pa zmeraj odrežemo dele slike, za katere ne želimo, da se objavijo.
Robovom slike, ki jih oblikovalec lahko odreže brez škode za vsebino, rečemo “meso”. Tudi profesionalni fotografi puščajo (glede na dogovor z oblikovalcem) pri komercialnih fotografijah po naročilu nekaj “mesa”. Pri umetniških fotografijah tega ni. Tam fotograf določa kompozicijo in izrez. Pri vsaki fotografiji je izrez pomemben. Kaj je na robovih rezano, ne sme biti naključje, je del kompozicije. Vsak poseg v to, je poseg v avtorstvo!

Tabele in grafi
Najboljše je, če jih pustimo v originalnem zapisu (program, v katerem smo jih izdelali).

Označevanje slikovnega gradiva
Ko izberemo slikovno gradivo in ga shranimo, določimo ime datoteke tako, da ga sami takoj prepoznamo in da ga bo prepoznal tudi oblikovalec! Vedeti mora, kam sodi! Zelo primerno je številčenje, lahko tudi z uporabo črk.
Ko besedilo natisnemo (print) za oddajo oblikovalcu, jasno in vidno označimo željeno pozicijo slik. Najlažje s puščico, ki povezuje ime slikovne datoteke, napisane ob robu papirja in delom besedila, na katerega se nanaša. Pomembno je tudi, da oblikovalec ve, kako je bilo slikovno gradivo pripravljeno - skenirano (iz česa), internet, digitalna fotografija, izdelano v programu xx (katerem),...